Arhiv za December, 2007

Skomercializiran Božič

25.12.2007 ob 19:05

Ma ne govorte mi, da je Božič vedno bolj skomercializiran. Sej a ni skoz? Vsak let? Ne se mi zdej sprenevedat in nekaj ugotavljat. Kdo je pa kriv? Ja cerkev sama kdo pa drug. Namesto, da bi bila taka kot je bila pred 2000 leti in tudi kasneje, torej skromna, je taka kot je. Bogata, v cerkvah samo zlato in normalno da se vse to prenaša na vernike.

Srečen Božič vam želi, rahlo pijani, :) Popotnik

  • Share/Bookmark

Zgodovina umetnostnih zvrsti od padca Rima do danes

23.12.2007 ob 15:16

Ko sem pisal o potovanju po Franciji, sem nemalokrat omenil izraze kot so gotika, romanika in barok. Če morda kdo ne ve veliko o tem, pa bi rad vedel, vendar se mu ne da brskati po internetu, v šoli pa je pouk umetnosti prespal, si lahko nekaj prebere tudi tukaj.

Leta 476 je bil odstavljen zadnji rimski cesar. V Evropi so se izoblikovala barbarska kraljestva – že v 4. stoletju se je umetnost spremenila – bizantinska oz. starokrščanska umetnost. Ta je trajala v Italiji in na zahodu dalj časa kot na vzhodu. Na zahodu se barbari prvič organizirajo v veliko državo pod Karlom Velikim (768 do 814), ki se je od leta 800 imenoval tudi cesar (tako se naziv cesar pojavi spet na zahodu; na vzhodu so ga itak imeli Bizantinci; kasneje gre cesarski naslov na rimsko-nemške cesarje in nazadnje na Habsburžane; ta naziv leta 1804 ukine Napoleon; odtlej imamo samo Avstrijskega cesarja). O srednjem veku govorimo po padcu rimskega cesarstva (476 – 1492 leta, ko Kolumb odkrije Ameriko). Pod Karlom umetnost zacveti (karolinška renesansa; renesansa = preporod). Do leta 1000 so ljudje mislili, da bo leta 1000 konec sveta, zato niso vlagali v umetnost. Ko pa ni bilo konca sveta, se je vse sprostilo in zacvetela je Romanika.

Romanika (izraz se imenuje po Rimljanih, ki so se v latinščini imenovali Romani) je oponašala rimski slog; pravilni loki, mogočni slopi (debeli kvadrasti stebri), leseni stropi, zvoniki z nizkimi strehami; grobnice pomembnih duhovnikov so v tleh cerkve, označuje jih velik kamnit tlakovec, na katerem je vklesana (pravzaprav vrezana) podoba mrtvega s črtami; fresk in vitrajev ni; so pa okna s po več stebrički in s pravilnimi polkrožnimi vrhovi; frizi pod streho (friz = okrašen trak). Romanika se je razvila v Italiji, neposredno iz bizantinske umetnosti, zato je veliko romanskih cerkva podobno rimskim in bizantinskim bazilikam.

Bazilika je bila v starem Rimu upravna stavba, v njej so zasedala sodišča, trgovali trgovci (podobno borzi danes), se pomenkovali; že v starem Rimu, ko so v njem sprejeli krščanstvo (v 4. stoletju) so jih začeli uporabljati za cerkve in to se je ohranilo do danes; značilno je, da je srednja ladje višja od stranskih; na zidovih, kjer se stikajo stene stranskih ladij, so okna, čemur pravimo »bazilikalna osvetlitev«.

Romanika se je nato razširila v Francijo, Nemčijo, Anglijo in severno Španijo; preostala Španija je bila namreč pod Arabci! Kamnite so predvsem cerkve in samostani ter bogatejši gradovi, ki so imeli tedaj podobo osrednjega stolpa (donžon) z obzidjem in jarkom; večina gradov tedaj je bila namreč lesenih stolpov, namesto obzidja pa so imeli palisade (ograda iz lesenih, zgoraj ošiljenih kolov); proti koncu romanike je bilo vedno več gradov zidanih, obzidja pa so imela več stražarskih stolpov; ob donžonu so zgradili več hiš (hleve za konje, shrambe, bivališča za stražarje, bivališče za grofa) in kapelo.

Romanika je trajala od cca 1000 do cca 1200. leta, na vzhodu dlje kot na zahodu. Z njo je zelo bogata Italija, npr. Verona.

Kmalu pa se je v cerkvenih krogih spremenilo razmišljanje: cerkev je bila dotlej tiha stavba, posvečena molitvi in nabožnim pesmi (brez glasbil, ker so verjeli, da je bogu ljubši glas ljudi; zato je rimska glasba izumrla, še danes pa ne vemo, kako je ta zvenela!), sedaj pa so teologi želeli, da bi cerkev kar kipela v nebo, da bi dala ljudem misliti, da bo poletela in da je to res stavba, ki te pelje v nebesa. To idejo je zagrabil arhitekt cerkve St. Denis blizu Pariza, ki je nagrobna cerkev francoskih kraljev; to cerkev je začel spreminjati, tako da je dno cerkve v romaniki, vrh pa je gotski ( že leta 1154).

Gotika se je razvila v Franciji sredi 12. stoletja. Okvirno rečemo, da je trajala v 13. in 14. stoletju (1200 –1400); na zahodu je trajala manj časa kot na vzhodu, kjer je trajala kar do 1600. leta. Vzhod namreč ni poznal renesanse oz. jo je poznal le malo; tam so gotiko imeli do baroka, tako da je bila vsa zlata in kičasta (Slovenija, Avstrija, Češka; tudi Poljska in Madžarska). Rusija gotike ni poznala, ampak so tam preselili bizantinsko umetnost, ker so bili pravoslavci; enako je bilo s Srbijo in Balkanom.

Gotika je gradila cerkve po novih idejah, da kar kipijo v nebo. So veliko mogočnejše in večje od romanskih, za tista mala mesta takrat pa so prave velikanke; stolpi so visoki z visokimi zvoniki, šilastimi loki in kamnitimi strehami. So polne špičastega okrasja; marsikje so bile poslikane, a je okras zbledel. Okna so bila polna vitrajev, ki so prepuščali belo svetlobo; gradili so rozete (okrogla velika vitrajasta okna; rečemo jim tudi »katarinino kolo«, ker je bila sveta Katarina mučena na kolesu) ; kipci so postavljeni tako, da so v »dvojni S liniji«, se pravi prelomljeni v nenaravnih pozah. Grobnice pomembnih cerkvenih in posvetnih (=necerkvenih) dostojanstvenikov so bile višje od tal in izrezljane reliefno, se pravi, da izgleda, kot da bi mrtvec na njih spal. Še vedno pa se niso ubadali s perspektivo, simbolika je bila pomembnejša (da en kip predstavlja malega Jezusa, drug kip pa svetnika, čeprav je dojenček prikazan večji kot stari svetnik! Jezus je bil načeloma bolj pomemben; res pa je, da se je ta logika pospešeno umikala.

Cerkve so gradili desetletja ali stoletja, če jim je zmanjkalo denarja, so bile brez streh zvonikov. Najlepša je v Chartresu. Cerkve v romaniki in gotiki so imele tudi pregrado za duhovščino, podobno kot danes pravoslavci! Posvetne stavbe so bile redke, največja je papeška palača v Avignonu, in pa dvorana v Bloisu.

Ker so v tem času Španci izrinili Arabce na jug Španije, je tam dosti gotike; veliko jo je tudi v Angliji, ki pa jo je imela še leta 1500.

Gotike pa niso marali Italijani, ker jim je bila premračna. Najprej so jo kombinirali z romaniko, potem pa so imeli nekoliko svojstveno gotiko. A že od 1200. leta naprej so pravniki v Bologni prebirali rimsko pravo in ga prepisovali ter tako spoznavali rimski način življenja. Italijani so se zaljubili v antiko, ker so bili kot v stari Grčiji v mnogih mestnih državah. Poleg tega je po križarskih vojnah, ko so Evropejci zavzeli od Arabcev Jeruzalem, trgovina potekala od Vzhoda po morju z Italijo, ki je bajno obogatela; obogatela je še Burgundija, ker so luksuzni izdelki šli iz Italije po Renu gor (Burgundija je imela vse dežele ob Renu in še Nizozemsko=Flandrijo); nizozemska mesta so nato izvažala v Skandinavijo (Švedska) in Anglijo, kjer je bilo konec te poti (London).

V Italiji so želeli povsod oponašati Rimljane in se jim je prevelika pobožnost gnusila. Prvič so nastala književna dela in pesmi, ki niso bile cerkvene in niso bile v latinščini, ampak v italijanščini! Pojavile so se slike, kipi so postali realistični; z njimi so se krasili domovi in ne cerkve. Renesansa je svoj prvi vrh doživela v 15. stoletju (do 1494) ko je bil v Italiji mir, ko je bila bogata, bogataši pa so gradili dvorce in vrtove, slikali prve freske doma, imeli zastekljena okna, se znebili vitrajev. Ker pa se jim je preteklo pretiravanje v pobožnosti upiralo in ker so imeli že tako ali tako veliko cerkva, renesančnih niso gradili! Drugod pa renesanse še ni bilo. Stavbe so znova imele pravilne loke in izrezljano okrasje.

Toda bogate dežele so zamikale revne sosede; okoli leta 1450 so si Nemci in Francozi po krvavi vojni razdelili Burgundijo, nemški cesar pa je dobil današnjo Nizozemsko; ta je bila tedaj večja, saj je sestavljala Belgijo in Nizozemsko!

Podobno so nato leta 1494 vpadli v Italijo Španci, Francozi in Avstrijci. Naslednje stoletje so bile v Italiji krvave vojne, vsi so si želeli bogastva; leta 1534 so celo oplenili Rim. To je bil tudi čas protestantov, saj je Luther od leta 1517 začel svojo lastno vero. Kljub temu je Italija takrat dala najbolj slavne umetnike: Donatello, Leonardo da Vinci, Michelangelo, Rafaello. Osvajalske vojske pa so v svoje domovine pripeljale renesanso in 16. stoletje je zato njen drugi vrh.

Najbolje je takrat šlo Špancem; tam je bilo več držav, ki so se združile; leta 1492 je Kolumb odkril Ameriko, pa tudi zadnje arabsko mesto v Španiji, Grenada se je predalo. Ko so uničili Azteke in Inke v Ameriki, so dobili ogromno zlata in srebra iz Perujskih rudnikov. Poleg tega so osvojili Sicilijo in vso južno Italijo. Ker je nemški cesar s poroko postal tudi španski kralj, je bil super bogat; po smrti je njegov sin postal Španski kralj in si pridobil tudi nemško Nizozemsko, cesarjev brat pa je dobil ostalo Nemčijo. Toda Španci niso nič vlagali, ampak samo uvažali, iz Nizozemske, Italije in Francije (vino, tekstil, svila, steklo, dragulji).

Španski bogatini so tako gradili renesančne palače; ker pa je veliko tega zlata zaradi uvoza šlo čez mejo, so kmalu obogateli tudi Francozi: renesansa se kaže v čudovitih dvorcih ob Loari. Poleg Španije in Italije ter Francije se je delno razvila tudi v Angliji in na Nizozemskem.

V 16. stoletju je bila Evropa tako polna vojn. Turki so zavzeli ves Balkan in Madžarsko, Amerika je bila odkrita, Italija je krvavela v vojnah, pol Evrope je postalo protestantske in tako so izbruhnile državljanske vojne: v Franciji je trajala od 1550 do 1600 z zmago katolikov. Bogati Španski kralj Filip II je hotel katolizirati bogato Nizozemsko, zato so se tam bojevali 50 let. Na koncu se je Nizozemska razdelila: upornejši severni del (današnja Nizozemska) se je osamosvojil, južni del, katoliški (danes Belgija) pa so obdržali Španci! Pri nas so protestante hitro zatrli brez vojn; poleg vere je vojne povzročal tudi denar! Veliko zlata je povzročilo hudo inflacijo v Evropi, mnogi so propadli, drugi so hitro obogateli; socialne napetosti so se kazale s preganjanjem čarovnic in inkvizicijo, pa tudi s kmečkimi upori (obubožani plemiči so hoteli več iztisniti iz kmetov, ki so se uprli – Slovenija).

Cerkev se je branila tudi s propagando: krepila je pobožnost, duhovniki so bili bolj skromni; sedaj so hoteli cerkve spremeniti, da bi kazale razkošje in sijaj, kakršen naj bi bil v nebesih (da bi si uboga raja to lažje predstavljala). Uporabljali so ogromno kiča in pozlate, rezljali vence, cvetje, angelčke, ki so bili predebeli; v cerkve so vnašali freske, ki so bile iluzionistične, se pravi, da so dajale vtis resničnosti. Barok je trajal od 1600 do 1750. V 17. st. so imeli radi težke, zlate, visoke oltarje. Uporabili so tehniko pravilnih lokov, štukatur (iz mavca narejeno okrasje, ki so ga dajali na stene), bogato okrašene kasetirane strope, iz renesanse so potegnili kupole, zvonikom so dajali čebulno streho.
Tudi moda se je spremenila: ovratniki so bili konec renesanse kot krožniki, v začetku baroka pa so postali dolgi, beli, iz čipk; moški so nosili manj nabrane hlače (16. st. so imeli hlačnice in rokave kot krogle), zato pa več čipkastih srajc in vezenih telovnikov; za klobuke so si zatikali peresa; ženske so ostale v steznikih, a so jih še podaljšale: krila so bila skoraj kvadratna, v širino so bila do 4 metre, da so dokazovala, da tem ženskam ni treba delati.

Po vsej Evropi so prezidavali cerkve, zato imamo pri nas tako malo romanike in gotike: vse je šlo po novi modi, vsi so bili pobožni: Španija, Italija, Francija, Anglija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija in Poljska! Deli Madžarske in Hrvaške so bile pod Turki, zato tam baroka še ni bilo.

V Franciji in Angliji je bilo težkega okrasja manj, bilo je bolj umirjeno in hladno. V 17. st. je bila najbolj bogata Francija, deloma tudi Švedska, najbolj pa je trpela Nemčija (zaradi stoletne vojne); konec stoletja se je tudi Rusija odprla Evropi in začeli so graditi baročne palače in cerkve (ruski car Peter Veliki)!

V Franciji so se pojavili mestni tlakovci, ulična razsvetljava, tajna policija in Versailles, trgovska mornarica, cestno omrežje, odprava lokalnih mostnin in mitnin; Ludvik XIV je zgradil Versailles, da je pokazal veličino tedanje Francije in vsi so ga oponašali. Od 1630 so moški nosili dolge, kodraste lasulje, kar je trajalo vsaj do 1720, ko je prihajala nova moda.

Po letu 1700 se je barok nekoliko spremenil: loki so postali bolj položni, palače so bile še bolj odete v štuk, pojavile so se pastelne barve in velikanski vrtovi po zgledu tistih iz Versaillesa; cerkvam so dodajali »volovska očesa«, torej elipsasta okna. Takrat so ljudje nosili bele lasulje. Zgodovinsko je Anglija začela prehitevati Francijo, ki je preveč zapravljala za dvor in razkošje, Anglija pa je močneje poseljevala Severno Ameriko. Avstrija je premagala Turčijo in osvobodila Madžarsko in del Hrvaške. Balkan baroka ne pozna (Hrvaška pa njegovo poznejše obdobje), pa tudi gotike in renesanse ne!

Še pred koncem baroka (ki traja do 1750) se pojavi rokoko, ki traja le 50 let (cca 1725 – 1775). Takrat so začeli grozno kičasto opremljati vse: povsod roza, pastelno zelene in modre stene, bel štuk, tisoč ogledal (ki so se jih že naučili delati v enem kosu), ogromni kristalni lestenci, steklene rožice, nabuhlo in okrancljano pohištvo. Na slikah so bile ženske zalite, angelčki pa tolsti. Še največ arhitekture je v Nemčiji, delno v Avstriji, a tudi drugod. Lasulje so nosili vseh barv, dobile pa so ogromne razsežnosti. Pudrali so se po celem telesu, ogromno zapravljali in sploh je plemstvo dobro živelo, ostali pa niti ne; te razlike so povzročile socialne napetosti: V Ameriki so se Angležem uprle kolonije in nastale so ZDA, v Angliji pa so hkrati izumili tudi parni stroj.

Rokokoju je sledil klasicizem, ki znova oponaša Grčijo in Rim in je trajal do okoli 1800 in čez (Mozart, Haydn v glasbi); v Angliji se je začel že mnogo prej, saj tam rokokoja niti niso imeli, radi so imeli te čiste linije; v palačah so grški stebri, ogromno je lepih vaz v obliki amfor; hobi plemstva v klasicizmu in rokokoju je bilo tudi zbiranje porcelanskih figur, najbolj znane pa so bile iz Saške; V klasicizmu se razvije tudi t.i. angleški vrt, ki ni geometričen kot francoski ali italijanski, pač pa ima lepo trato s skupinami dreves in grmovji – t.i. parki. Stene so bile pogosto enobarvne, ob tleh in ob stropu okrašene z marmornim frizom, sicer pa hladnih barv: vinsko rdeča, temno modra, zelena… primer klasicizma je bela hiša v ZDA. V celinski Evropi se ta stil ni močno razvil, pri nas ga skoraj ni.
Leta 1789 se je zgodila Francoska revolucija, v njej so obglavili številne plemiče, tudi francoskega kralja Ludvika XVI in njegovo ženo Marijo Antoinetto (hči avstrijske vladarice Marije Terezije). Sledil je pohod Napoleona, ki je do leta 1815, ko je bil premagan pri Waterlooju, osvajal Evropo.

V Evropi imamo za časa Napoleona nekaj podobnega klasicizmu, in sicer empir (po besedi empereur, fr. besedi za cesarja (Napoleon se je okronal za cesarja; to je bil po Karlu Velikem prvi »novi« cesarski naziv; rimsko-nemškemu cesarju je odvzel krono, a se je on nazadnje okronal za avstrijskega cesarja – 1805; v Rusiji so uporabljali naziv car, kar pomeni cesar, stoletja po tem, ko so Turki zavzeli Carigrad (= »drugi Rim«) in s tem uničili bizantinskega cesarja; Rusi so bili takrat edini pravoslavci, ki niso bili pod Turki, zato so se imeli za dediče Bizanca in so njihovo cesarsko krono uporabljali sami – kot carji! Moskvi Rusi pravijo tudi tretji Rim).

Empir je bil podoben klasicizmu: najbolj se odraža na pohištvu (stoli, podobni rimskim, z elegantno pozlato in grško-egiptovskimi motivi, ležalniki, elegantne kredence in stolčki, črtasti vzorci; tudi moda je bila tedaj povsod drugačna: nič lasulj, ženske so nosile nakodrane lase in diademe po grški modi, krila so bila brez steznikov in so bila zelo visoka, prostor za prsi pa zelo majhen, barve so bile nežne, pastelne; imele so tudi ogrinjala, pritrjena z zaponkami (tako so si predstavljale stare Grkinje). Moški so nosili dolge zalisce, hlače do gležnjev (prej le do kolen, nato pa dolge dokolenke in čevlje s pentljo), suknjič, telovnik, srajco. Grška moda in vzor stare Grčije je bil tako močan, da so Angleži in Francozi podprli Grke, ki so se uprli Turkom in tako se je Grčija osamosvojila (1830). Istega leta se je osamosvojila tudi katoliška Nizozemska, ki je postala Belgija!

Od empira dalje so bili ljudje brez idej: od 1820 naprej tako govorimo o neostilih, ko vsi le oponašajo prejšnje sloge, a z veliko pretiravanja in kiča: neoromaniko (katedrala v Monacu), neogotiko, neorenesanso, neobarok; sredi te dobe je bil v Avstriji in pri nas kičast domač meščanski slog Biedermayer, ko so imeli radi stenske ure, izrezljane in oblazinjene zofe, bogate tapete in preproge, portrete, cvetje v vazah.

Konec 19. st. pa je bila Evropa zaradi kolonij bajno bogata; umetnost se je razvila, predvsem v književnosti, pa tudi drugod. Arhitekti so izumili nov slog: secesijo (=odcepitev; odcepitev od tedanjih smeri v umetnosti!), tudi jugendstil (nem. = mladi stil) in art nouveau (ar nuvo = fr. nova umetnost).

Tu so prevladali cvetlični in drugi okraski, a elegantni; nenevadni, eksotični vzorci; vsi predmeti so taki, kot da jih ovijajo vitice in prepletajo plezalke: ta slog je viden tudi na stavbah ipd. npr. vhodi v pariški metro, Eifflov stolp, pa tudi drugih stavbah: tu so okna z letvami v črki T, steklene rozete nad vhodi (Centromerkur), včasih keramične ploščice po fasadah: pri nas ga je dosti okoli sodišča v Ljubljani, na Slovenski (bivši Slovenijašport in stavbe do novejših stavb pri borzi), Miklošičeva do sodišča (Centromerkur, hotel Union, itd.),…

Takrat so bogati ljudje živeli precej dekadentno, malo so se drogirali, imeli razkošne zabave, sploh se je zdelo vse fino in malo pokvarjeno… umetnost v slikah se je razvila v impresionizem, ekspresionizem in podobno. To je končala 1. svetovna vojna. Leta 1917 je z oktobrsko revolucijo v Rusiji nastala Sovjetska zveza in pojavil se je socializem. S tem dogodkom govorimo o nastopu moderne dobe, med tem ko od 1492 do 1917.leta govorimo o Novem veku.

Moderna doba pa je prinesla tisoč malih umetnostnih zvrsti!!!

Sorodne teme:

- Potovanje po Franciji (2002) – 6. del

  • Share/Bookmark

Potovanje po Franciji (2002) – 6. del

23.12.2007 ob 14:29

Danes sem se odločil, da bom s pisanjem o Franciji končal, ker se vleče kot jara kača, zato bo ta zapis malo daljši. :)

Našo pot smo nadaljevali na moj rojstni dan :) ob 9 uri in 10 minut, ko smo se odpeljali ob dolini Loare proti Orléansu. Vmes pa nas je, kot je bilo že v navadi, čakalo polno ogledov gradov, ki so bila res paša za oči.

Tours – Orleans – Versailles – Pariz

Že po dvajsetih minutah vožnje smo prišli do Villantry-a, gradu zahodno od Toursa, kjer smo se ustavili za dobri dve uri in si poleg gradu ogledali še božanske zelenjavne in druge vrtove.


Grad Villantry

Z vožnjo smo nadaljevali ob pol dvanajstih in že v slabe pol ure prispeli v Ussé, kjer smo si, sicer samo od zunaj in zelo na hitro, ogledali istoimenski grad, po katerem je Walt Disney dobil idejo za grad Sneguljčice.


Grad Ussé

Po uri vožnje smo prišli v Amboise, kjer je bila še ena od kraljevih rezidenc. V njej je živel kralj Francois I, graditi pa ga je začel leta 1434 kralj Charles VII.


Grad Amboise

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da si tudi tega gradu nismo pobliže ogledali, saj nas je čas že kar hudo preganjal, pa tudi če bi so hoteli ogledati vse gradove ob Loari, bi rabili veliko več časa kot pa smo ga imeli na voljo. Zato smo se že na začetku, ko smo načrtovali pot po Franciji, odločili katere gradove si bomo ogledali oz. kateri so najbolj zanimivi.

Ob pol dveh pa smo že prispeli v Blois, kjer pa smo si vzeli malo več časa, saj smo si do pol petih ogledovali kraljevo rezidenco Blois, kjer je dal oče Henrika II, Francois I, zgraditi slavno stopnišče. Prav tako je dal v tem gradu Henrik III (sin Henrika II in Katarine Mediči), ubiti vojvodo Guiškega, ker je ta nasprotoval oporoki, da bi hugenot Henrik Navarski Bourbon, nasledil njega Henrika III Valoiškega, kar pa se je kasneje vseeno zgodilo. Zavladal je namreč kot Henrik IV in tako so oblast v državi prevzeli Bourboni.


Znamenito stopnišče gradu Blois

Po tri urnem ogledu smo pot nadaljevali naprej proti še eni od mnogih kraljevih rezidenc, gradu Chambord, ki ga je zgradil Francois I, ki je tukaj tudi preživel večino svojega življenja in ki je dal zgraditi stopnišče v obliki dvojne vijačnice. To mojstrsko delo je opravil znameniti Leonardo da Vinci.


Grad Chambord


Stopnišče v gradu Chambord

Po dveh urah ogleda smo ob 19.00 uri odšli naprej proti Orléansu, kamor smo prišli ob 20.20 uri in se nastanili v gnusnem hotelu St. Martin, kjer je bilo na ležišču polno sramnih dlak. Glede na to, da smo hotel imeli rezerviran že po inetrnetu in smo mislim, da nekaj plačali že pri rezervaciji, poleg tega pa smo bili preveč utrujeni, da bi iskali novo prenočišče, smo pač malce potrpeli. :)

Naslednji dan smo nadaljevali pot proti Parizu. Po dveh urah vožnje smo se ob 10.45 uri ustavili v kraju Chartres, kjer smo si, po dolgem času, ogledali katedralo, ki je imela originalne vitraje. Po uri in pol postanka smo pot nadaljevali naprej in se že čez eno uro ustavili v predmestju Pariza, Versaillesu, ki ga je dal zgraditi sončni kralj Ludvik XIV. Tako smo si ogledali palačo in glumazne vrtove ter oba Trianona.


Versailles


Baročna os Versaillesa



Veliki Trianon



Soba Ludvika XIV

Več o zgodovini Versaillesa in nasploh Francije si lahko preberete tukaj.

Po treh urah in pol ogledovanja smo odšli proti Parizu, kamor smo zaradi prometne konice prišli šele po uri in pol vožnje.

V Parizu smo si ta dan ogledali bolj malo, saj smo bili od ogledov in hoje ponovno zelo izčrpani. Glede na to, da smo spali v hostlu v rdeči četri, smo si ogledali samo bližnji Moulin Rouge. Zato pa smo si naslednji dan ogledali Eifflov stolp, Louvre, mestno hišo, elizejske poljane in slavolok zmage. 11. julija smo tisti, ki smo pač hoteli, odšli v Disneyland, 12. julija pa smo si ogledali še Notre Dame, latinsko četrt, Sacre Coeur, Centre pompidour, Place des Vosges -mestni trg, ki je ime dobil po prvi deželi, ki je v celoti plačala davke.


Louvre


Eifflov stolp


Notre Dame


Slavolok zmage


Moulin Rouge


Marsove poljane z vojaško šolo – pogled iz Eifflovega stolpa

13.julija ob 9.05 uri pa smo končno odšli proti domu, kamor smo prišli ob 23.30 uri.

Pariz – Trst

Za konec pa še malo podatkov potovanja, če koga zanimajo. Glede na to, da je od takrat minilo že pet let, so sedaj cene po vsej verjetnosti drugačne, pa vendarle.

Za cestnine smo dali 123,90 € in sicer:

Trst – Benetke ( 5,40 € )
Benetke – Piacenza ( 11 € )
Piacenza – Ventimiglia ( 20,50 € )
Francija, takoj po meji ( 1,10 € in 2,40 € )
Capitou – Eix on Provence ( 11 € )
Lancon – Cavaillon ( 3,10 €e )
Pariz – Geneva ( 34,30 € )
Francija, tik pred mejo z Italijo ( 1,60 € in 3,10 € )
Italija ( 12,90 € + 12,10 € + 5,40 € )

K temu pa je potrebno prišteti še predornino za Mont Blanc, ki je takrat znašala 25,60 €.

Za dizelsko gorivo smo dali 394,83 €, točili pa smo na naslednjih relacijah:

na avtocesti Benetke – Piacenza ( 60,50 € )
v St. Remy ( 56,38 € )
na poti iz St. remy proti Clermont – Ferrandu ( 41,19 € )
na poti iz Toura proti Orleanu ( 54,30 € )
okolica Pariza ( 48,76 € )
na poti nazaj ( 58,70 € )
Italija ( 75 € )

Prevozili smo 3800 kilometrov in sicer:

1. dan: 1074 km
2. dan: 125 km
3. dan: 134 km
4. dan: 379 km
5. dan: 355 km
6. dan: 254 km
7. dan: 200 km
11. dan:1279 km

V Parizu smo se vozili z metrojem.

Za različna parkiranja (beri spodaj) smo plačali 12,20 €, vendar pa tukaj ni všteto parkiranje v Parizu.

Monaco ( 3,40 €)
Pont du Guard ( 5 € )
Orange ( 2 € )
Chartres ( 1,80 € )

Za vstopnine je vsak od nas dal (tukaj spet ni vštet Pariz):

Papeška palača v Avignonu( 7,50 € )
Chateou des Boux ( 5 € )
Rimski teater v Orange ( 5,50 € )
Dvorec Brabantine ( 6 € )
Samostan v Le Puy ( 2,50 € )
Chenonceau ( 6,10 € )
Villandry ( 3,50 € )
Blois ( 4 € )
Chambord ( 4,50 € )
Versailles ( 8 € )

Skupaj torej 52,10 €.

Za konec še približen potek poti potovanja po Franciji.

Približen potek poti potovanja po Franciji

Sorodne teme:

- Potovanje po Franciji (2002) – 1. del
- Potovanje po Franciji (2002) – 2. del
- Potovanje po Franciji (2002) – 3. del
- Potovanje po Franciji (2002) – 4. del
- Potovanje po Franciji (2002) – 5. del
- Kratka zgodovina Francije od elizabete I. do francoske revolucije
- Zgodovina umetnostnih zvrsti od padca Rima do danes

Naslednjič nadaljujem z Egiptom.

  • Share/Bookmark

Kratka zgodovina Francije od Elizabete I. do francoske revolucije (spletke na Francoskem dvoru)

23.12.2007 ob 13:51

Da smo ob lepotah Francije kar najbolj uživali, je k temu pripomoglo tudi malce znanje iz zgodovine, ki nam jo je “odpredaval” Maks. Hvala Maks. :) Brez ozadja oz. zgodovine bi bili ogledi vseh teh cerkva in gradov kar malce dolgočasni. Tako pa je bilo zelo zanimivo, pa četudi smo bili pri ogledovanju določenih znamenitosti, kar malce utrujeni.

No, na kratko bom nekaj te zgodovine napisal tudi za vas, če vas bo kdaj zaneslo v Francijo. Napisal bom zelo na splošno in mogoče tudi ne ravno vsega, toda nekaj vendarle bo, da si boste vsaj okvirno predstavljali dogajanje v Franciji v srednjem veku in kasneje.

Opozarjam pa vas, da so mogoče nekateri stavki nepovezani oz. so napisana samo nekatera dejstva. Ne da se mi sedaj ukvarjati s samo obliko, ampak bolj z zgodovino. :)

Škotska je bila v tistem času katoliška, Anglija, ki je hotela imeti Šktsko, pa je bila protestanska. Že od stoletne vojne dalje Angleži niso imeli nič posesti v Franciji, so se pa nazivali za francoske kralje. Škotska je bila revna država, a ker je bila katoliška, je bila Angliji nevarna. Francozi, sovražniki Anglije, so bili škotski zavezniki. Takrat je v Angliji zavladala kraljica Elizabeta I, ena najbolj pomembnih vladarjev v zgodovini. Njeno mater je dal kralj Henrik VIII obglaviti zaradi prešuštva, zato so Elizabeto imenovali tudi pankrt in ji dejali, da nima pravice do kraljevskega naslova. Ena najglasnejših je bila Marija Stuart, ker bi ona postala angleška kraljica, če bi Elizabeto odstavili in ubili. Ker je že bila škotska kraljica in hkrati žena francoskega kralja, je bila pomembnejša od Elizabete in temu primerno važna. Ker pa je kralj Francois II že po enem letu umrl, star šele 16 let, si je Katarina oddahnila in 18. letno škotsko važičko pregnala nazaj na Škotsko. Tam se je neumnica okronala še za angleško kraljico in bila konkurenca Elizabeti. Tega ta ni prenašala in jo je dala ujeti ter obglaviti. Ker Elizabeta ni imela otrok, so Marijini potomci postali pravi angleški kralji Stuarti.

Po bratovi (Francovi) smrti je zavladal drug Katarinin sin, Karel IX., ki je bil star 10 let. Zato je potreboval še vzgojo, tako da je vladala njegova mati Katarina. Ona pa je ljubila tretjega sina Henrika III in je želela, da bi Karel umrl brez otrok. Zato je za Karla najela italijanskega vzgojitelja, ki sta ga učila perverzije (da bi postal homoseksualec). Kljub vsemu se je Karel IX poročil z Elizabeto Avstrijsko in imel z njo hči Marijo Elizabeto, ki je kmalu umrla. Karel IX je imel zaradi vzgoje hude posledice – bil je zmešan. Najboljše prijatelje je lahko ubil tako, da je brez razloga vstopil v njihovo spalnico in jih pretepel do smrti. Med tem je bil Katarinin ljubljenec Henrik III, v resnici homoseksualec. Mati Katarina tega ni ali ni hotela vedeti. Poleg tega so se zadeve zaostrile, saj se je hotel Karel IX brata Henrika znebiti. Povabil je Poljake, naj Henrika izberejo za kralja. Poljska je bila v tedanji Evropi izjema: kralja so volili (plemiči), torej ni bilo dednega kraljestva. Katarina je bila vsa nesrečna in je hotela poljsko delegacijo odvrniti od namere. Sina Henrika III je pozvala, naj se najlepše obleče kot se zna in nase je oblekel polno draguljev, šminke, pudra, toda v največje presnečenje so Poljaki padli dol od navdušenja. Tako je Henrik III postal kralj Poljske in je tja odpotoval. Francija pa je še vedno bila v nevarnosti verske oz. državljanske vojne, zato je Katarina hotela obe strani pomiriti s tem, da bi se protestanski voditelj Henrik Navarski (Navarra je bila majhna deželica na meji med Španijo in Francijo) Bourbonski, ki je kasneje postal kralj Henrik IV, poročil s Katarinino hčerko Margareto, ki je postala navarska kraljica (kraljica Margot). Toda pod vodstvom vojvode Giškega (de Guise) in na ukaz Katarine so na poročno noč katoliki poklali 6000 protestantov. Med njimi maršala Coligny-a, ki je bil protestant in ki mu je Karel IX že bolj zaupal kot materi Katarini, ta pa je postala nanj ljubosumna. Henrik IV je bil zaprt. Katarina je najbrž dala Henrika zastrupiti, a je bil po nesreči zastrupljen njen sin Karel IX (zaradi listov v knjigi, kjer je bil strup) – Umrl je star 24 let. Kralj je sicer bil zastrupljen, zakaj in kako pa so le domneve! Po Karlovi smrti je Katarina poklicala Henrika III iz Poljske domov. Ta je iz Poljske ponoči zbežal skupaj s poljskimi državnimi dragulji. Takoj je postal kralj ( Henrik III), star 23 let. V času njegovega vladanja je vojna s protestanti postajala vse hujša. Med tem je Margareta ločeno zaživela od svojega moža Henrika IV, ki se je mnogo kasneje od nje ločil. Henrik III seveda ni mogel imeti potomcev, zato je krona po smrti njegovrga ml. brata Françoisa očitno pripadla svaku in daljnemu sorodniku Henriku IV. Temu se je uprl vojvoda Giški, vodja katolikov, in grozil kralju, ta pa ga je dal zahrbtno umoriti (v gradu Blois). Leta 1589 je Katarina, stara 70 let, umrla. Kraljica je bila 42 let, resnično pa je vladala vse od smrti svojega moža, torej skoraj 30 let (neuradno). Istega leta je umrl tudi kralj Henrik III, star 38 let. Tako je bodoči kralj postal Henrik IV, ki je z Nantskim ediktom – ukazom, s katerim je razglasil enakovrednost katolikov in hugenotov, končal dolgotrajne vojne in začel mir (1598), s kronanjem pa je zavladala nova kraljevska družina Bourboni, stara ( Valois ) pa je izumrla. Henrik IV se je zaradi vojne okronal šel leta 1594, prej je bil vladar neuradno. Poročil se je z Marijo Medici (ti so Francozom že dali kraljico in tako ni bilo nečastno poročiti se z Medičejko) šele potem, ko je razveljavil zakon s kraljico Margot, (izgovor: ker ni nikoli spal z njo). Sicer so ločitev lahko izrekli le papeži. Henrik IV se je moral pred kronanjem prekrstiti v katolika.

Marija Mediči je bila daljna sorodnica Katarine, vendar ni bila podla. Imela sta sina Ludvika XIII, toda Henrik IV je bil leta 1610 ubit. Ubil ga je katoliški fanatik Ravaillac, Henrik pa je bil star 57 let. Njegov sin je tako zavladal leta 1610, star samo 9 let. Pri 14. se je poročil z Ano Avstrijsko, vendar nista mogla imeti otrok. Dokler je bil mladoleten, je Marija Medičejska odločno vodila državo. Kasneje se je preselila iz dvora v Luksemburško palačo in vrtove, ki je danes sedež zgornjega doma francoskega parlamenta. Ludvika XIII se spominjajo kot dokaj nesposobnega vladarja, ki je rad nosil uhančke, govoril s kričečim glasom in pogledoval za lepimi fanti ter ni hotel spati z ženo. Njegovi prijatelji so ga k temu spodbujali, eden mu je celo pokazal seks s svojo ženo, kar je kralja zelo navduševalo. Neke noči je, star 36 let, spal z ženo in ta je zanosila. Rodila mu je Ludvika XIV. Kasneje mu je rodila še enega fanta Filipa, ki se je izkazal za poženstvenega, družil se je z dekleti, jedel bonbonjere, se hihital, lepo oblačil, rad vezel. Ludviku XIII je državo vodil sposobni kardinal Richelieu, ki mu je Francijo pomagal obnoviti, ki je okrepil kraljevo moč in ki je zatiral vse protestante v državi, tako da jih je za vedno onesposobil. Po smrti kardinala je bil prvi minister prav tako kardinal Mazarin, ki je odlično nadaljeval delo. Ludvik XIII je umrl star 42 let. Zadnji je sklical državne stanove (kot parlament).

Ludvik XIV jer zavladal star komaj pet let. Vladal je zato kardinal in njegova mama, ki je bila prava kraljica, dokler se Ludvik XIV ni poročil. Med 10. in 15. letom so se Parižani uprli v Frondi, oblegali so kralja, ki je stradal in to Parižanom zameril. Ludvik XIV je bil najmogočnejši vladar v Franciji. Rekli so mu sončni kralj. Ukinil je nantski edikt svojega deda Henrika IV, ker protestantov sploh ni bilo več v državi. Zgradil je Versailles, Veliki Trianon, državo centraliziral in postal absolutist-suveren-samostojen-»diktator«. Da se nikoli več ne bi zgodila državljanska vojna, so morali vsi plemiči priti v Versailles, vse pomembne državne funkcije pa ni dal plemstvu, ampak sposobnimn meščanom. Imel je veliko ljubezenskim dogodivščin, imel veliko otrok – 6 legalnih in zelo veliko nelegalnih. Po smrti žene Marije Terezije Avstrijske je skoraj 30 let zakonito živel z ljubico in vzgojiteljico svojih nezakonskih otrok. Slovel je kot sposoben, a samovšečen vladar. Leta 1700 je španski prestol postal prazen in Ludvik XIV je svojega vnuka Filipa poslal za španskega kralja. Ker so se vse evropske države bale mogočne Francije, so se sedaj resnično ustrašile, da se bosta Francija in Španija združili in da bi Ludvik v resnici vladal še Španiji, ki je imela v lasti tudi Ameriko. Vse države so napadle Francijo in začela se je dolga ( 1701-1714) vojna za špansko nasledstvo. Francija je popustila in pristala, da se Španija in Francija nikoli ne združita, Španija pa je morala dati Špansko Nizozemsko (Belgijo) Avstriji. Vojna je požrla Franciji ves denar. Zadnji dve leti vojne je bila tudi huda lakota, zime pa tako ostre, da so pokale steklenice z žganjem v Versaillesu, volkovi pa so prišli celo v Versaillski park. Leta 1711 je umrl Ludvikov sin in dofen -prestolonaslednik Ludvik. Leto kasneje pa še vsi njegovi vnuki – zastupljeni. Edini preživeli vnuk je bil zastrupljen zadnji skupaj s svojo ženo in otrokom – Ludvikovim pravnukom – drugega pravnuka, starega dve leti, pa je skrila dojilja in preprečila zdravnikom, da bi mu puščali kri – ker so verjeli, da preveč krvi pospešuje bolezni. Leta 1715 je Ludvik XIV umrl, star 77 let. Vladal je 62 let. Ludvik XV, ki je bil njegov pravnuk, je bil okronan pri 5. letih, zavladal pa je pri trinajstih. Do takrat je vladal nečak Ludvika XIV, princ regent, Filipov sin.

Ludvik XV je bil odgovoren za finančni propad Francije – kar je zgradil Ludvik XIV (sposoben sistem, a predrago porabo, pa tudi prazno blagajno zaradi vojn). Nova generacija plemstva je bila drugačna od staršev. Radi so živeli v Versaju in se zabavali. Imeli so celo ministrstvo za zabavo. Ludvik XV se je poročil s hčerko poljskega kralja Marijo Leščinsko, v resnici pa je skoraj vse življenje ob njem stala kot žena Markiza de Pompadour, ženska meščanskega rodu. V mladosti so pregnali iz Versaja nekaj njegovih prijateljev, ker so kazali gejevska nagnjenja in ker gejevstvo med Burboni ni bila neznanka. Zgradili so mali Trianon, radi so opremljali in kupovali dvorce in sploh lepo živeli. Ludvik XV se je zavedal, da to škoduje državi in sebično dejal: »Za menoj potop«. Ludvik XIV je nekoč dejal: »Država sem jaz«. Ludvik je imel več otrok, vendar so vsi sinovi umrli pred njegovo smrtjo. Umrl je star 64 let, leta 1774, nasledil pa ga je njegov vnuk Ludvik XVI, ki je bil povsem nesposoben in star 20 let.

Ludvika XVI so vsi izkoriščali. Že takoj je podprl uporne Američane, ki so se borili za neodvisnost z dvema miljardama liver (liver = pol kg; običajno gre za srebro) in tako še bolj osušil državno blagajno (ameriška vojna od 1775-1783). Zaljubljen je bil v svojo ženo, ekstravagantno Marijo Antoinetto, ki je ogromno zapravila, si v Versajskem parku zgradila vasico, plačevala za najbolj bolne ideje, ko so ljudje stradali jim je rekla, da če nimajo kruha, naj jejo potico, rada pa se je zatekala v Mali Trianon. Propad države se je pokazal 1789 s francosko revolucijo, ko so podrli Bastiljo v Parizu. Prvič po Ludviku XIII so spet sklicali državne stanove, a se je tretji stan – meščani – odcepil in se razglasil za ljudsko skupščino. Razglasili so ustavno monarhijo in vzeli kralju pravice. Drugi kralji so bili vsi prestrašeni in vsa Evropa je kralju ponudila vojaško pomoč, zaradi česar so ga v skupšini razglasili za veleizdajalca in ga 1793 obglavili. Njegovo ženo so ubili istega leta, češ da je živela nemoralno in da je spolno zlorabljala svoje otroke. S to revolucijo je bilo konec »zlatega starega reda« (ancien regime). Začela se je prva republika.

Sorodne teme:

- Potovanje po Franciji (2002) – 6. del

  • Share/Bookmark

Suada

23.12.2007 ob 11:20

Ta komad iz leta 1985 je pa na željo Dijane. Suada in Plavi Orkestar.

  • Share/Bookmark

Ne Commodore 64, Spectrum je bil zakon! Še pomnite tovariši?

21.12.2007 ob 23:02

Pravkar sem v zadnji številki Blogrole prebral, da letos 25 let praznuje Commodore 64. Vendar pa tega doma nisem nikoli uporabljal, saj smo prisegali na Spectruma. To ti je bil računalnik kot se šika. Sicer s 16 ali 48 kb RAM-a in 3,5 Mhz procesorjem ne bi mogel konkurirati sodobnim računalnikom, vendar mi je ta še vedno najljubši, ker je bil pač to moj prvi računalnik. Pa še gumijasto tipkovnico je imel. Ne vem kaj se z njim ni dalo delati (ali pač?) razen igrati igrice, kjer sem še najraje igral Manic Minerja. Nikoli pa ne bom pozabil tistih piskajočih zvokov, ko se je igrica nalagala iz kasete na televizijski ekran. :) Kar naenkrat pa je bilo vsega konec, ko je sestra, po nesreči, polila sok po tipkovnici in moj prvi računalnik je šel po gobe. No, kmalu ga je nadomestil legendarni prvi windows 3,11, ki pa je že pomenil pravo revolucijo v računalniškem oz. microsoftovem svetu.


Spectrum

Win 3.11

  • Share/Bookmark

Moja malenkost na Bložiču :)

21.12.2007 ob 21:45

Hvala Anki za fotografije iz Bložiča. Na svojem blogu pa seveda objavljam samo svojo. :) Ker pa je tako dobra, sem jo dal še v profil. :)

  • Share/Bookmark

Volio bih da si tu

21.12.2007 ob 20:28

Na željo Saleta nadaljujem s skladbami 80. let, tokrat iz leta 1989. Crvena Jabuka in Volio bih da si tu.

  • Share/Bookmark

Prepoved petard

21.12.2007 ob 18:00

Jaz bi v Sloveniji z zakonom prepovedal uporabo petard.

V čem je sploh smisel njihove uporabe? Sem razmišljal, pa še sedaj ne vem. Dajte mi prosim lepo povedat, ker sem očitno glup, da tega ne vidim. Ne vidim kaj žene ljudi k temu, da prižgejo petardo, ta poči in… In kaj potem? Halo? Nič. Samo pok. Uauuu, kolk je pa to zanimiv. Takih, ki mečejo petarde v poštne nabiralnike ali ljudem pod noge, pa sploh ne zastopim. Folk, dajte se lepo prosim skulirat in prenehajte s takimi neumnosti, prenehajte ogrožati sebe in ostalih. Prenehajte konec koncev mučiti uboge živali. Hvala!

  • Share/Bookmark

Džuli

20.12.2007 ob 20:37

Spet nadaljujem z jugonostalgijo. Ne vem kaj me je pičilo, ampak ta muska 80. let mi je že od nekdaj pri srcu. Ne vem zakaj. Ali zaradi spominov na otroštvo ali pa zato ker me to spominja tudi na našo skupno državo, kjer smo se imeli prav fino. Ma kr neki bluzim. Dejstvo je, da sem uvedel, če temu lahko tako rečen, novo kategorijo na svojem blogu in to je Jugonostalgija, kjer bom občasno objavil kakšen posnetek starih dobrih komadov. :) )

Tokrat je na vrsti Danijel Popović s pesmijo Džuli, s katero je leta 1983 zastopal Jugoslavijo na pesmi Evrovizije v Münchnu in zasedel 4. mesto.

Sorodne teme:

- Hajde da ludujemo

  • Share/Bookmark