Popotnik

Slovenski politiki drugače dojemajo novinarsko svobodo in svobodo govora kot Finski. Kdaj bodo Slovenski politiki končno dojeli, da bi bilo dobro novinarje pustiti pri miru in naj raje poskrbijo, da novinarji ne bodo imeli razloga pisati o slabem delu politikov ali celo korupciji? In če sem se čudil, da slovenski zunanji minister na Finsko piše dve protestni noti, pa me je toliko bolj razveselil odziv Fincev, ki so v odgovoru napisali, da na Finskem spoštujejo svobodo govora in neodvisnost medijev.

Več…

Sedaj že lahko rečem, da sem bil letošnje poletje bolj kulturen kot prejšnja leta. Pred desetimi dnevi sem si namreč v okviru Ljubljanskega poletnega festivala ogledal opero, o čemer sem pisal že tukaj, sedaj pa sem si ogledal še gledališki spektakel Barok v režiji Tomaža Pandurja. Predstava, ki je narejena po romanu in filmu Nevarna razmerja je bila res vrhunska. Še posebej glasba, gibalni elementi in scena, ki je bila sicer minimalitična, toda vseeno zelo posebna in spektakularna. Škoda samo, da sem sedel dokaj visoko v Križankah, da nisem videl obrazne mimike igralcev. Predvsem pa so me, tako kot v operi, presenetili podnapisi. Glede na to, da je predstava potekala v španščini, je bilo to več kot dobrodošlo.

Danes praznujem prav poseben jubilej. Prvo obletnico pisanja bloga. Hvala, hvala, hvala. V enem letu sem objavil kar 220 objav, kar je več, kot pa sem na začetku pričakoval. Seveda bom s pisanjem nadaljeval še naprej, žal pa je od časa odvisno kako pogosto. Vsekakor bom ostal zvest potopisom in obravnavanju aktualne problematike. Kot ste verjetno opazili, pa sem spremenil tudi izgled bloga, ki je sedaj v zeleno-rumeno-oranžni barvi. Zelena naj vas opozarja na varovanje okolja, pravijo pa tudi, da je zelena barva dobra za oči. Pa naj bo to tudi kot darilo vsem, ki redno in veliko berete moj blog.

Pravijo, da kjer je dim, je tudi ogenj. In prav to si mislim o primeru Patria. In nekako tudi zastopim Janeza Janšo, da vse zanika. Vsak od nas bi verjetno storil enako.

Več…

V današnjem potopisu potovanja po Kubi bom med drugimi pisal o prenočevanjih pri zasebnikih, najlepši plaži na Kubi in najslabši cesti na Kubi.

Camaguey

Po celodnevnem poležavanju sva nadaljevala najino pot proti vzhodu. Ob 8.35 uri sva se odpravila izpred hotela in po treh urah prispela v 191 kilometrov oddaljeni Camaguey, tretje največje kubansko mesto. Klub temu, da ogled tega mesteca v načrtu ni bil predviden, sva se v njem vseeno ustavila za dobro uro. V tem času sva se sprehodila po mestnem središču, popila kavo na čudovitem vrtu in si ogledala velike keramične sode za shranjevanje vode, ki so simbol mesta, saj so reševali prebivalce v času suš. Predvsem pa sva, čeprav le za kratek čas, izkusila pravo kubansko življenje brez turistov. Tako kot vedno do sedaj, pa se je tudi tokrat zgodilo to, da sva sicer z lahkoto prišla v samo mesto, vendar pa toliko težje iz mesta. Po slabe pol ure in prevoženih 20 kilometrih nama je to ob 13.15 uri le uspelo. Značilnost Camagueya je namreč pravi labirint ulic, ki so jih v srednjem veku zgradili zaradi obrambe pred gusarskimi napadi.

Več…

Pretekli vikend smo na sodišču v Ljubljani posneli nekaj sekvenc filma Skriti spomini Angele Vode, ki ga snema kulturno-umetniški program RTV Slovenija, pod vodstvom režiserke Maje Weiss. Film govori o letu 1947 oz. Nagodetovem procesu, predvsem pa o Angeli Vode, ki je bila na tako imenovanem Nagodetovem procesu obsojena leta 1947. Angela Vode je na to temo napisala knjigo, o kateri se sedaj film tudi snema. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj več o Nagodetovem procesu (vir: wikipedija), čisto na koncu pa si ogledate še utrinke s snemanja, kjer sem igral vojaka (foto: popotnik).

Več…

To se že kar nekaj časa sprašujem. Na dosedanjih sprejemih olimpijcev, nogometašev ali alpinistov, so mediji vedno poročali tudi o število ljudi, ki so prišli bodisi na letališče Brnik, bodisi na Prešernov trg ali kam drugam, pozdravit naše uspešne športnike.

Več… 

Priznam, da Ljubljanski poletni festival kar malo zanemarjam. Do letošnjega leta sem si, če že ne kakšnega koncerta (pred leti sem si na primer ogledal baročni koncert) ali predstave (spet je bilo to pred leti, ko sem si ogledal Hazardski slovar), ogledal vsaj kakšen film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. Letos pa tudi tega ne. In glede na to, da se festival počasi izteka, sem imel za ogled vsaj enega dogodka časa zelo malo.

Potem pa je prišel Radio Hit. Več…

Klub temu, da sem dolgočasno predvolilno soočenje v oddaji Tarča gledal samo zadnjo uro, je bilo to dovolj, da lahko mirno rečem, da je bil Janša suverenejši od Pahorja. Ne bom govoril o sami vsebini prvega predvolilnega soočenja, saj bo za to še dovolj časa, ampak o tem kakšen občutek sem dobil, ko sem opazoval njun nastop.

Janša je v oddaji nastopil izredno umirjeno in državniško in je na trenutke izgledal kot pokojni dr. Drnovšek, predvsem pa je skoraj na vsako vprašanje znal podati odgovor, pa čeprav ti njegovi odgovori niso ravno po mojem okusu. Ampak to sedaj ni pomembno. Poglejmo raje Pahorja.

Več…